Montessori mobili so skrbno izbrani. Dojenčku pomagajo razvijati sposobnost raziskovanja sveta vizualno, pomagajo izboljšati osredotočenost in koncentracijo, nudijo mu informacijo o gibanju in spodbujajo razvoj čuta za estetiko. So primerni otrokovemu razvoju ter mu predstavljajo ravno pravšnjo stimulacijo (ne preveč in ne premalo). Zmenjali naj bi jih približno vsake dva tedna.

Za D sem naredila še tiste, ki so mi manjkali do popolne zbirke ter jih nekaj obnovila. Čez bi prišli tudi s kakšnimi manj, a sem res uživala v izdelovanju in preizkušanju. Obesili smo jih kar na nosilec za polico, ki smo ga podaljšali z deščico. Ni premičen, je pa stabilen in varen pred P. 

Fant je zrasel in začel uporabljati roke. Za razliko od vizualnih mobilov, ki se jih obeša tik izven dosega (lahko ravno toliko, da jih zazibajo), se sledeče približa toliko, da jih lahko udarijo, ujamejo (koordinacija oko-roka!), držijo in nekatere potegnejo k sebi. Spomnim se, kakšen zadovoljen nasmešek se je razlezel čez obraz fantoma, ko sta obroček uspešno pripeljala do ust ... 

Munari mobile je (žal) uporabljal redko, saj je bil takrat buden zgolj za dojenje, pa še to bolj napol. Oktaedri so mu bili zanimivi, Gobbi mobili pa še veliko bolj. Plesalci ga niso niti najmanj pritegnili, oboževal je metuljčke. Rad je uporabljal tudi kraguljček in obroček, ki sem ju včasih kar združila, sem ju pa žal pozabila fotografirati. Mobili primarnih barv so bili zanimivi pogojno. Bolj so mu bili všeč drugi, saj jih je lahko lepo prijel. Zadnji, zvončki, so pritegnili daleč največ pozornosti in prinesli zvrhano mero veselja.

Kdaj ponudimo katere? Sama sem se približno držala knjige Montessori from the start oziroma predloga iz bloga Little Red Farm. 

Obvezno branje/dodatne informacije/nekaj idej:

Naslednjič pa še kakšna beseda o tem, kako se mobile naredi.