Ma... mogoče sem izbrisala kak stavek preveč, ko sem urejala. Stvar je v tem, da pritoževanje, predvsem v družbi (mladih) mam, nekontrolirano leti iz mene. Ostalim (nestaršem) povem, da je precej naporno, ampak tako ali drugače vredno in navržem še nekaj "kul" stvari (Reklama ali sadizem? Hehe). Ker me v bistvu pri prvem precej časa ni motilo to, da ni jedel. Želela bi si, da bi si upala prekinit uvajanje (pri štirih res ni bilo potrebno) ali da bi mu dala kakšen obrok na dan manj. V bistvu je bilo to mučenje, priprave hrane in poskušanje hranjenja nezainteresiranega dojenčka. Dojenje je pa lušno, a ne :) Tudi nočno zbujanje in dojenje me v resnici ni niti približno tako motilo, kot je izpadlo. Ker ja, kaj pa je lepšega kot ponoči priklopit dete in skupaj spat naprej? Potem začnejo prijazne mame (ki niso nič krive, dejansko ti želijo samo pomagat, saj jih očitno prosiš, če imaš pa toliko za povedat, a ne) podajat nasvete, ki so sicer totalno neuporabni, V vsej zmedenosti, ker sem se pač sama prepričala v to, kako hudo mi je, sem poskusila marsikaj. Zdaj, pri drugem, bi lahko večino pritožb povezala s pomanjkanjem spanja (če bi si upala priznati ;) ). Mame smo tiste, ki otežujemo materinstvo, ne otroci (kot piše tudi v članku) ...