Pozdravljeni! Hvala za pohvalo :) Me veseli, da vam je moj blog v veselje :) S tem vprašanjem se nekaj časa ukvarjam tudi jaz. Prva misel, ki mi je prišla na pamet je ta, da je fantek še majhen oziroma, da je majhna razlika velika prednost. Ko bo mlajši v tej fazi bo star manj kot dve leti in tudi sam ne bo imel prav veliko zelo majhnih predmetov (npr. med vikendom se nam je D skoraj zadušil, ker mu je P dal prepovedane slušalke).
Še preden se je D rodil, sem premaknila blazino (tisto zeleno, Airexovo, ki jo lahko vidite na fotografijah), da sem naredila prostor za D-jevo blazino (cenen jogi iz Ikee). Namestili smo tudi držalo za mobile, P-ja dali v novo posteljo... Veliko smo se pogovarjali o tem kaj bo/je za(radi) dojenčka. D-ju smo kupili košaro za voziček v kateri je spal čez dan in je bila v kuhinji. P je namreč čez dan spal na tistem jogiju pod mobili, zdaj pa si zaradi varnosti nismo mogli tega privoščiti. Na začetku smo torej pazili, da se je P počasi navadil na spremembe in prilagoditve prostora. Problemi so se pričeli pojavljati sedaj, z D-jevo mobilnostjo. Šele sedaj sem se začela zavedati, kako zelo je P že velik, koliko mu že zaupam. Kar se tiče košev za smeti, tukaj nimam kaj (razen bdenja in zelo rednega praznenja), saj zaradi pomanjkanja prostora v kuhinjskih omaricah stojijo samostojno. Kopalnico lahko blokiram samo takrat, ko je P v vrtcu, saj jo sicer povsem samostojno uporablja. Najbrž bo treba kar zapirati vrata. Zaenkrat sem naredila dve prilagoditvi. Na veliko (široko in globoko) okensko polico sem dala košaro za P-jeve revije, škatlo za njegove CD-je, pustila še nekaj prostora, poleg pa postavila pručko (stopničke). Ni mu še jasno čemu vse skupaj služi, mu pa najbrž bo, ko bova skupaj umaknila kakšno trpinčeno stvar. Premakniti sem morala tudi pladenj z listi za risanje. Sem upala, da bodo lahko ostali na tisti polici, pa D že prime rob police - ravno toliko, da vse skupaj sklati dol. Barvice, svinčnike in voščenke sem premaknila bolj nazaj (globje), pladenj z listi pa je šel na vrh regala. Posledično P zdaj (nekaj dni) ne riše. Ve, kje najde vse, si pa ne izbere tega (ni v običajnem vidnem polju). Rešitev, da se stvari premakne na višje police torej ni tako zelo dobra, kot bi se sprva slišala... Ne vem, saj pravim, tudi mene precej (in vedno bolj) bega ta tema. Pa še resno mi zmanjkuje površin za odlaganje na višini. Sicer pa dovolimo, da se oba igrata z igračami od drugega (le da ni puljenja. Kadar P kaj vzame D-ju (temu se žal ne moremo izogniti) mu mora nekaj dati v zameno, da ne joka. Tako pravilo imamo, npr), imata (no, D še ne ve, da ga ima) skupni predal v kuhinji v katerem so krožniki, kozarci, pribor...), imata vsak svojo mizo in stolček (bi imeli eno, pa potrebujeta različne višine oziroma ima P previsok stol), ki stojijo skupaj... Nekako se (bo) treba naučiti živeti skupaj... Ne vem, zaenkrat precej upanja polagam v kotiček na okenski polici... Bom poročala o tej temi, definitivno, bi bila pa vesela, če se še kdo oglasi in deli svojo izkušnjo :)
lp