Na kavi s prvorojencem

23:00

Veliko podrejam D-ju. Sestavljanke (kartonaste) in barvice niso več privlačno pripravljene na policah, ampak na način "postreži-si-sam" skrite (in sorazmerno v rabi) kje višje, kje bolj stran, da ne govorim o množici drugih majhnih/nevarnih ter lahko uničljivih predmetih. P pa je napram prej prikrajšan tudi za čas z mano, za čas samo z mano, za delanje nič ali že kaj skupaj z mano. Danes sva počela točno to, čeprav se je slaba vest ob misli, da je bil D takrat v vrtcu, močno oglašala. Imel je sistematski pregled in ker se je obračalo kakor se je, sem tega dne ostala doma (in koristila nadure; ko sem na bolniški sem doma, tudi če že blaznim). Zjutraj je lahko dlje spal in nežno sem ga prebudila. Uredila sva se, si s pomočjo plinskega gorilnika, bilo je četrto ali peto zaporedno jutro brez elektrike, pripravila zajtrk in odšla na pregled. Veliko sva govorila in po svojih zmožnostih sem poskušala imenovati vsaj del vsebine omar z medicinskimi pripomočki in opremo (nujno potrebujemo stetoskop :) ). Pozabila sem mu pokazati svoje delovno mesto, "glej, tam spodaj" ga potem žal ni impresioniralo :) Doma sem pohitela z nujnimi opravili in po zelo zgodnjem kosilu sva šla. Na izlet. V šoping. Nekam pač. Kupila sva nenujne nove navijalke za D-ja in nekaj ne prav veliko bolj nujnih stvari ter se brez težav pogajala, da posameznih igrač ne potrebujemo/že imamo/nam niso všeč. Da sva se le lahko vozila s tekočimi stopnicami... Šla sva na tortico in kavo, potem pa počasi proti domu. Bilo je popolno. Midva in "nič" in neskončno možnosti za še bolj neskončne "zakaj-e".

QuickEdit