D je iz dneva v dan in včasih iz ure v uro bolj nevaren plezalec. V tišini izkoristi vse, kar si je P pripravil ali samo pozabil pospraviti in takoj je nekje nad tlemi, brez opozorila. S "stolpom za učenje" sem se seznanila, ko je bil P D-jeve starosti, zdel se mi je odličen pripomoček, a žal tudi nedostopen. Lepo se je navadil najprej mizice, potem stola ter stopničk (enega otroka v kuhinji vseeno ni tako težko paziti). Kasneje sem naletela na nekaj "naredi sam" verzij in ob D-jevem prvem vzponu, sem vedela, kaj potrebujemo. Tastu sem pokazala načrt in mu namignila, da D kmalu praznuje rojstni dan. Naslednjega delovnega dne je bila ograjica na stopničkah, ki smo jih že imeli, bolj ko ne končana. D je navdušen nad svojim stolpom, P pa mu je začuda brez vsakega problema odstopil stopničke. Zdaj uporablja "moj" stol (je prevelik za njuni mizici oziroma tudi za njiju še ni primeren) in kar naenkrat smo lahko v kuhinji vsi. Tako zelo je ponosen na svojega brata, jaz pa nanj ...