Za dejavnost sta me z razmakom nekaj dni povsem nepovezano navdušili dve prijateljici. Na Montessori uricah, kamor sem P-ja vsega jokajočega dvakrat odpeljala in tam z njim tudi počakala, so loščili čevlje z globinom. Priznam, kar tresla sem se, če bo šlo dol iz svetlo sivih hlač. Takrat enkrat pa sem (smo brali, a ne? ;) ) na Montessori doma brala, kako čevlje loščijo pri njih. V spletni trgovini Montessori doma imajo krasen set za loščenje čevljev, a jaz sem večino stvari že imela. V Muellerju sem našla leseno krtačko z umetnimi ščetinami (take lesene in z naravnimi, kot se jih spomnim iz otroštva, nisem uspela dobiti). V plastično posodico sem pripravila nekaj masti za usnje, ki jo tudi sicer uporabljamo (Renapur). Za podlago sem izbrala brisačo in izkazala se je zelo uporabno, saj je P na vsak način z mastjo mazal roke in iz rok potem na krtačko ... Na koncu je bilo potrebnega nekaj čiščenja in brisača pri roki res ni bila odveč, pa če tudi čiščenje ni bil njen prvotni namen. V kovinsko posodo, ki bi jo ob morebitni nasreči z lahkoto očistila, sem ponudila še bombažno krpico-rokavičko za loščenje. No, če sem iskrena ni krpica, je kar nogavička nenavadnega formata (številka 39, ni otroška :) . Dva para nogavic smo ob nekem nakupu dobili "za zraven" in takoj sem vedela, da ne bodo za na noge. Iz omare sem privlekla še svoje usnjene škornje in P je lahko začel z delom. Užival je, večjih težav ni imel, le malo je packal z mastjo, kakor sem že omenila. Škornje sem izbrala zaradi velike površine, saj se mi je zdelo za začetek lažje. Naslednji dan je zloščil še svoje čevlje in je bilo res težje, saj se je moral izogibati neodstranljivim elastičnim vezalkam.