Vse to naenkrat, ja. Najprej sem mu predstavila globus. Pogovarjala sva se o tem, kje so vode, kje kopno, česa je več, pokazala sem mu, kje smo mi. Nato sem naredila prehod na sestavljanko (tukaj vmes bi bilo idealno, če bi uporabila zemljevid, ki ga za doma nisem naredila, ga pa imam v atriju). Sestavljanka ima namreč dva kroga, za vsako "stran zemlje"enega - tisto kar vidiva trenutno in tisto, kar je zadaj. Je razumel. Nadaljevala sva s kontinenti, tako da sva jih poimenovala in se šla učno uro v treh stopnjah ("to je ... ", "pokaži mi ... ", "kaj je to ... ? "; seveda nisva šla do tretje). Vse mu je bilo tako zanimivo ... In sva kar nadaljevala. Bil je večer, zunaj se je že precej zmračilo in končno sem mu lahko resno odgovorila na vprašanje "kam gre zvečer sonce?". V jedilnici sva prižgala luč, P je splezal na jedilno mizo, Zemljo sem približala luči in opazovanje se je lahko začelo. Mislim, da je razumel več, kot sem pričakovala da bo. Globus zaradi krhkosti in sestavljanko zaradi pomanjkanja prostora (precej velika je) sem pospravila, v naslednjih dneh pa je redno prosil za oboje. Niti na kraj pameti mi ne pride več vprašanje, ali je bilo vredno izdelati material. Akcijskih fotografij žal nimam, ni bilo časa :)