D si že čisto sam nalije vodo v kozarec. Da ga nalivanje zanima oziroma, da mu gre, sem ugotovila bolj slučajno, ko je starejšemu bratu vzel vrček in si sam postregel. Hitro sem si priskrbela lahke vrčke iz nerjavečega jekla. Dva sta šla v kuhinjski predal, dva pa med materiale za različne dejavnosti. Samo prelivanje vode je kar zahtevna dejavnost, zato sva začela na začetku, s presipanjem večjih zrn. Že sem odpirala vrečko čičerike, pa sem zagledala vrečko zlatih kroglic in v vrček raje natresla le-te. D sicer ne nosi stvari v usta prav pogosto, ampak tistega dne sama nisem bila prav mobilna (oba z D-jem sva bila na bolniški) in nisem želela tvegati. Posedla sva se za malo mizico in pokazala sem mu, kako se presipa (vrček držim z obema rokama, z eno za ročaj, z drugo ga podpiram, vsebino pretresem v praznega, vrček odložim, primem polnega in vsebino pretresem nazaj v prvega). Na vrsti je bil on. Presipal je in presipal ... gotovo 5 minut, kar je veliko za tako malega fanta. Ko so mu začele kroglice padati po mizi in tleh, je samoiniciativno vstal in jih pobral, se vsedel nazaj in nadaljeval z delom. Saj ne vem, kdo je bolj užival, D pri delu ali jaz med opazovanjem :)