"Mama, nariši mi harmoniko."
"Kar daj, saj znaš sam."
"Ti mi jo daj, ne znam je!"
"Potrudi se, vem, da lahko narišeš harmoniko."
"Ne bom, ti mi jo boš!"
"Ne bom, lahko pa poiščeva fotografijo, da ti bo v pomoč."
Vzela sva tablični računalnik in skupaj poiskala. Izbral je malo harmoniko:
Res je majhna. |
"Nariši mi jo!"
"Tukaj imaš vse, kar nariši jo."
Še malo je godrnjal potem pa se je lotil.
Samega poteka, ki me je sicer zelo navdušil, nisem uspela fotografirati, sem pa, raje kot da izgubljam besede, kopirala njegovo delo.
Najprej je risal samo harmoniko, potem pa se je odločil, da doda še fantka (4. fotografija). Ves čas je imel papir obrnjen ležeče, ne glede na to, da se je vmes odločil, da bo slika pokončna. Obrnil ga je šele, ko je končal. In bil je PONOSEN nase.
Harmoniko je risal prvič. Pa je res "ni znal"? Toplo priporočam prispevek iz bloga Janet Lansbury z naslovom Why Not Draw For A Child? (ali Zakaj ne rišemo otrokom?). Zanimiv je tudi tale.
Majhni otroci se izražajo z risanjem. Ne potrebujejo učenja risanja (kot ne potrebujejo učenja hoje in še česa), ne potrebujejo navodil, šablon odraslih. Prepričana sem, da to ne ubija zgolj ustvarjalnosti, ampak tudi osebnost. Hitro se začne primerjati z odraslimi in obtiči pri "ne znam, ti daj".
Sami morajo ugotoviti, kako stvari funkcionirajo, si upam reči, da sicer marsičesa ne bodo nikoli razumeli. Pa zakaj jim ne bi dovolili, da ostanejo originalni, drugih je že tako preveč :)
Ni komentarjev
Objavite komentar