Koliko pešk v kosu lubenice?

22:00

P se je smukal okoli mene med rednim pregledovanjem blogov in takoj, ko se mi je odprla povezava zaklical: "Mama, to bi!" Ni najbolj navdušen nad štetjem in vsaka njegova pobuda (čeprav v tem primeru ni mogel vedeti za kaj gre, hehe) ali namig mi pride še kako prav. Res nisem imela izbire, dva dni kasneje sem zavihala rokave. Seveda sem se lotila po svoje :)

Med ostanki filca sem poiskala največjo krpico v rdeči barvi in dve manjši (nisem imela ene dovolj velike) v zeleni. Imela sem sicer tudi nove, cele pole, a mi jih je bilo škoda. Najprej sem iz rdeče izrezala največji možen polkrog. Zeleni krpici sem obrezala glede na velikost rdeče in ju prilepila pod njo. Nisem se ukvarjala z zadnjo stranjo. Lahko bi uporabila tudi kakšen drug material, na primer penasto gumo, barvni papir, lahko bi lubenico narisala na bel papir, a se mi filc zdi idealen za podlago (na splošno) kadar se bojim, da bi drugi predmeti med dejavnostjo bežali naokoli.

Vzela sem kos šeleshamra, ravnilo in svinčnik. Da bi se izognila zamudnemu merjenju in asimetriji zaradi površnosti, sem ravnilo postavila ob spodni rob šeleshamra, ob drugi stranici narisala vzporednico, prestavila ravnilo na narisano črto in postopek še nekajkrat ponovila. Šeleshamer sem zasukala za 90° in risala črte v širini ravnila še v tej smeri. Dobila sem mrežo kvadratov. Izrezala sem po dva skupaj in dobila lepe pravokotne kartice. Bilo je veliko enostavneje kot se bere. Z debelejšo barvico sem na hitro narisala in pobarvala meso lubenice. Nisem pazila na robove, saj sem potem lok tako ali tako obrobila z zelenim flomastrom. S črnim alkoholnim flomastrom sem napisala številke od 0 do 10 in na lubenico, za kontrolo napake, narisala ustrezno število pešk. Če bi bil P bolj motiviran za tovrstno delo, ali za starejše otroke, bi bilo morda bolj smiselno številke napisati na sprednjo in lubenico narisati na zadnjo stran kartice. Sicer pa si lahko kartice, lubenico in semena natisnete tudi na strani, kjer sem dobila idejo oziroma tukaj. Ker so mi bile kartice všeč in ker sem nekaj dela pa le vložila vanje, sem jih tudi plastificirala (ne plastificiram vsega).

Namesto semen, ob prvi priliki shranim, posušim in ponudim prava, sem uporabila zrna kave, ki sem jih zaprla v posodico s pokrovom na navoj, ki je D še ne zna odpreti. Odločila sem se, da pripravim tudi pinceto (tole se dobi v lekarni skupaj z nekaj zloženci), izbrala sem tako s konico, ki omogoča največjo natančnost za vajo fine motorike, koncentracije (ni tako enostavno prijeti in prenesti, saj gladka kavna zrna rada zdrsnejo) in prijema oziroma opozicije palca. Če bi želela doseči krepitev mišic roke, bi morala izbrati bolj čvrsto pinceto. Šest kartic s številkami od 0 do 5 in vse ostalo sem zložila na pladenj in ravno takrat je iz sprehoda pritekel P in me vprašal, ali sem že končala. Takoj sva poskusila.

S številom štiri sva se že kar trudila. Sam zna povedati, da "šteje" do tri. Pravzaprav šteje do pet (tudi dlje, ampak do pet je res brez napake, naprej kakor je in kakor se mu da), razume pa količine do tri, tako kot pravi.

Zanimalo je tudi D-ja, ki je še obut v sandale prihitel k nama. Poskusil je uporabiti pinceto, držal jo je čisto pri vrhu, pa se kar nobeno od zrn ni hotelo prijeto nanjo. Oh, le kako je to mogoče?! :) Seveda je morala biti v kupčku prisotna tudi P-jeva najljubša številka, nič. Pa saj to je razumljivo, take kose lubenice imamo najbrž vsi najraje ;)