dojenček
koncentracija
pripravljeno okolje
prvi meseci
Hranjenje "lačnega duha otroka" v prvih mesecih življenja
" ... Če želimo otroku pomagati, ni potrebno razviti izrednih sposobnosti opazovanja ali tolmačenja. Zadošča že nekaj veliko preprostejšega: dovolj je, da je naš um pripravljen pomagati skritemu umu otroka. Potem bo pa že zdrav razum dovolj, da mu bomo znali slediti.
Skrb, ki jo otrok potrebuje je praktična in preprosta. Naj navedem nekaj primerov in začnem z nečim, kar je zelo pogosto. Ker majhen otrok ne more sedeti, mislimo, da pač mora vedno plosko ležati. Tako je njegov prvi čutilni odnos z okoljem vzpostavljen z nebom namesto z zemljo. A pogled v nebo otroku okolje odteguje. Kakšno je dejansko stanje? Otrok leži v svoji sobici in strmi v strop, ki je navadno bel in raven, ali pa v streho svojega vozička. In vendar je vid tisti, s katerim otrok zbira prve vtise, da bi nahranil svojega lačnega duha!
Tisti, ki so pomislili na to, da bi moral otrok gledati kaj zanimivega, so predenj postavili različne predmete, namesto da bi ga rešili neprimernih pogojev, ki ga ločujejo od okolja. Vedli so se podobno kot eksperimentalni psihologi in so v dobri veri pred otrokovo zibko postavili na vrvico obešene žoge in druge pisane predmete. Otrok, ki je željan podob, vsrkava ali bolje rečeno požira ves ta blišč. Z očmi sledi plesočim žogam in igračam pred seboj in se pri tem zvija v nenaravnih naporih. Te nenaravne napore, ki ga deformirajo, so mu vsilili s primitivno umetno ponudbo. Dovolj bi bilo, če bi otroka dvignili in ga rahlo nagnili, da bi lahko obvladoval vsaj okolje pod seboj. Podobno bi ga lahko položili na vrt, kjer bi opazoval valove listov in rož, skakanje in tek živali.
Potrebno je, da so prizori, ki jih otrok raziskuje, dolgo časa enaki. Ko gleda enake stvari, se jih uči prepoznavati, razlikovati med njimi. Vedno jih najde na istem mestu. Nauči se razlikovati gibanje stvari v zraku od gibanja živih bitij." (Maria Montessori v Skrivnost otroštva, stran 45-46)
Toliko iz knjige, ki sem jo prebrala na dopustu. Montessori mobili, ki so skrbno izbrani glede na potrebe otroka v določenem obdobju, so preprosti in nudijo ravno pravšnjo stimulacijo.
Pred približno letom dni sem pisala o mobilih, delila navodila za uporabo, "danes" pa se jih večino že kar dobi pri nas (Gobbi mobile, Plesalci, Oktaedri). Tako se mi fino zdi, res ... Samo tri, štiri leta nazaj, ko sem iskala montessori materiale (ali vsaj stvari, igrače v tem duhu) za P-ja, je bila situacija popolnoma drugačna. Noro ... In tudi jaz, vesela sem, ko/če uspem vsaj malo izzvati, pritegniti kakšnega (bodočega) starša, ali ga celo navdušiti. Zakaj spet o mobilih? Ker grejo naši na počitnice, oziroma bolje, na delo k našemu bodočemu prijatelju Ž-ju, ki ga že kar malce težko pričakujemo.
Skrb, ki jo otrok potrebuje je praktična in preprosta. Naj navedem nekaj primerov in začnem z nečim, kar je zelo pogosto. Ker majhen otrok ne more sedeti, mislimo, da pač mora vedno plosko ležati. Tako je njegov prvi čutilni odnos z okoljem vzpostavljen z nebom namesto z zemljo. A pogled v nebo otroku okolje odteguje. Kakšno je dejansko stanje? Otrok leži v svoji sobici in strmi v strop, ki je navadno bel in raven, ali pa v streho svojega vozička. In vendar je vid tisti, s katerim otrok zbira prve vtise, da bi nahranil svojega lačnega duha!
Tisti, ki so pomislili na to, da bi moral otrok gledati kaj zanimivega, so predenj postavili različne predmete, namesto da bi ga rešili neprimernih pogojev, ki ga ločujejo od okolja. Vedli so se podobno kot eksperimentalni psihologi in so v dobri veri pred otrokovo zibko postavili na vrvico obešene žoge in druge pisane predmete. Otrok, ki je željan podob, vsrkava ali bolje rečeno požira ves ta blišč. Z očmi sledi plesočim žogam in igračam pred seboj in se pri tem zvija v nenaravnih naporih. Te nenaravne napore, ki ga deformirajo, so mu vsilili s primitivno umetno ponudbo. Dovolj bi bilo, če bi otroka dvignili in ga rahlo nagnili, da bi lahko obvladoval vsaj okolje pod seboj. Podobno bi ga lahko položili na vrt, kjer bi opazoval valove listov in rož, skakanje in tek živali.
Potrebno je, da so prizori, ki jih otrok raziskuje, dolgo časa enaki. Ko gleda enake stvari, se jih uči prepoznavati, razlikovati med njimi. Vedno jih najde na istem mestu. Nauči se razlikovati gibanje stvari v zraku od gibanja živih bitij." (Maria Montessori v Skrivnost otroštva, stran 45-46)
Toliko iz knjige, ki sem jo prebrala na dopustu. Montessori mobili, ki so skrbno izbrani glede na potrebe otroka v določenem obdobju, so preprosti in nudijo ravno pravšnjo stimulacijo.
Pred približno letom dni sem pisala o mobilih, delila navodila za uporabo, "danes" pa se jih večino že kar dobi pri nas (Gobbi mobile, Plesalci, Oktaedri). Tako se mi fino zdi, res ... Samo tri, štiri leta nazaj, ko sem iskala montessori materiale (ali vsaj stvari, igrače v tem duhu) za P-ja, je bila situacija popolnoma drugačna. Noro ... In tudi jaz, vesela sem, ko/če uspem vsaj malo izzvati, pritegniti kakšnega (bodočega) starša, ali ga celo navdušiti. Zakaj spet o mobilih? Ker grejo naši na počitnice, oziroma bolje, na delo k našemu bodočemu prijatelju Ž-ju, ki ga že kar malce težko pričakujemo.
No, pričakovan je bil Ž, dobili so pa deklico :)
OdgovoriIzbriši