Kakav je bil namešan in čas je bil, da se nalije v skodelico. D je večino vsebine vrčka zlil na mizo. Izkoristila sem priložnost (dvojno, P je sedel poleg in opazoval; njemu se ne ljubi brisati) in pokazala D-ju, kako pobrišemo mizo ...


... najprej z gobico (ki sem mu jo vmes nekajkrat sprala, saj razlitega kakava ni bilo malo) ...


... potem s suho brisačko-rokavičko. Večinoma jo že uspe sam nadeti na roko.




Druga "lekcija" se je zgodila naslednjega dne po očitno že tradicionalnem ko-pridemo-domov-iz-vrtca kakavu. P- ju je po nesreči skodelica iz mize padla na tla in se razbila. Običajno mu ne dovolim, da sodeluje pri pospravljanju črepinj, saj je tako nemiren, neučakan in/ali navihan, da mu ne morem povsem zaupati. Tokrat pa sem globoko vdihnila in namesto svoje metle prinesla njegovo ter mu ponudila copate. Pokazala sem mu, kako lahko pomete, mu prepustila metlo, ga poslala po smetišnico in malo metlico, vmes pa sama pometla na kup še nekaj manjših črepinj, ki so še ležale naokoli. P je z malo metlico črepinje spravil na smetišnico in jih odnesel v koš. Zadnje sem na smetišnico pometla jaz, odnesel pa je on. Bolje bi bilo seveda, če ga ne bi popravljala, ampak moji trije fantje hodijo večinoma bosi in črepinj(ic) si pač ne moremo privoščiti. Na koncu sem mu (spet, n-tič) pokazala kako pomijemo tla. Najbolj mu je bila všeč faza zlaganja krpe, ki jo je dodal sam. To je ponovil nekajkrat.


Naša nova metla je bila kos nalogi (odlično se je obnesla tudi v šotoru). Sicer pa to ni bilo prvo pometanje za P-ja (delala sva že n-krat, tokrat je bil veliko bolj uspešen kot kdar koli prej) in tudi ne prvo brisanje mize za D-ja (kakav je bilo zaradi kontrasta veliko bolj privlačno brisati kot vodo).