Ko sem prvič pokazala topponcino, smo ga pravzaprav komaj začeli uporabljati. R-ja smo namreč prinesli iz porodnišnice z vneto ritko. Zdravili smo jo tako, da je bil čim več časa samo v bombažni plenički, brez prekrivnih hlačk. Da nismo namočili vsega (seveda smo ga tudi zelo pogosto previjali), smo uporabljali nepremočljivo podlogo (take imamo na prav vseh posteljah, tudi na najini) in flisaste oddejice, ki slabše pijejo vodo.

Kakor sem bila do R-jevega rojstva navdušena nad topponcinom, sem po njem postala malo skeptična. Presenetilo me je to, kako imam vso nego in rokovanje, hm, v rokah. O   n i č e m e r   mi ni bilo treba razmišljati (papirji so druga zgodba :P ). Če sem se pri prvem otroku učila, je pri drugem sledil šok nad majhnostjo novega bitja in vprašanja v smislu, "kako že gre to". Zdaj mi je bilo pač povsem jasno (no pač nisem doživela "šoka"), da se novorojenčka drugače oblači in previja kot eno, dvoletnika, da je veliko manjši, nisem se več ukvarjala s svojimi gibi, s tem, kaj je treba, kaj rabi in kako bom nekaj izvedla. Ne, vse je šlo, vse je bilo v rokah. Avtomatika. No, topponcino ni del te avtomatike in morala sem se ga naučiti uporabljati (oziroma se na začetku vsakič spomniti in ga uporabiti).

R se v njem zelo dobro počuti. Veliko manj ga zmotijo prelaganja in odlaganja. Dejansko, me je kar presenetilo. Pri nošenju mi njegova notranja roka ne uhaja več za moj hrbet (kar mi tokrat povzroča težave - mogoče ne bi škodilo, če bi ga držala z obema rokama, na primer ;) ). Ne bom rekla, da je položaj otroka v topponcinu 100% popoln. Ni, ampak tudi trakcijo prek medenice (itd.) je h* težko (pravilno) narediti (mi vsa šolska teorija zelo malo koristi). Ne verjamem, da je prav veliko staršev, ki bi znali svoje otroke držati bolje, kot jih lahko v topponcinu.

Po dveh zimskih fantih se mi je sprva zdelo strašno fino, da bom tretjega oblačila bolj na lahko in o stiku koža-na-kožo sem razmišljala zelo romantično, a moj pot (vročina in hormoni) na njegovi koži še zdaleč ni bil prijeten. Oba sva bila čisto lepljiva in topponcino je rešil tudi ta problem. Ni zamenljiv z navadnimi oddejicami, saj je bolj čvrst (ne visi kar tako), se nekako vdela po otroku, ni prevelik, zato si vanj ne zapletamo rok po nepotrebnem in ne pokrivamo otroka. Najbolj pa me je presenetil mož. Sprva je, niti ne tako potihem, zavijal z očmi nad mojim nakupom, po prvi uporabi pa se pritožuje, zakaj mu R-ja (kadar ga pač ne) nisem raje podala v "kapučinu" in kje ga imam (nekako tako je bilo tudi pri pralnih plenicah).

Ko ga (preraste in ga) ne bomo več uporabljali za nošenje, bo svoje mesto gotovo dobil na (Airex-ovi) blazini, pod mobili in igračami za prijemanje (in še čem). Mi smo torej zadovoljni, vsi.






Kaj več o topponcinu si lahko preberete pri Labirintu življenja, jaz pa vam pokažem še vzorec bombažnega polnila: