Od velike iskalne akcije za izdelavo zvočnih valjev mi je ostalo še sedem škatlic fotografskih filmov. V dve od njih, eno s sivim in drugo s črnim pokrovčkom, sem nalila vodo in jih (za kakšne dobre pol leta, khm) pospravila v zamrzovalnik, v dve sem nalila vodo sobne temperature (da so bili vsi približno enako težki), v dve pa, tik pred aktivnostjo, vročo vodo. Prvi je delal D. Aktivnost je bila prezahtevna zanj, tudi to se zgodi. Preden je razumel, kaj želim od njega, (torej da poišče par) se je vroča voda že malo ohladila, led pa stopil in zahtevnost je iz minute v minuto rasla.

P je bil navdušen ... le ne bi bilo treba, da je en par valjev tako dolgo sedel v zamrzovalniku, je bilo kar malo prelahko. Valje je, ni povedal zakaj, s svinčnikom obrisal na papir. Poskusil se je vrniti kasneje, nisem imela časa pospravit, pa je bila voda v vseh že približno enake temperature :)

Valji so brez kontrole napake (kako to izgleda, si lahko pogledate pri zvočnih valjih), ker sem na to enostavno pozabila.







Ideja.