Dvorišče

22:00

P in D sta pogosto sama zunaj. Posledično naše dvorišče izgleda "kot pri ciganih" (ne očitajte mi nestrpnosti, če še niste videli tabora, ok, obeh :P ). Ampak to kar počneta ... nikakor ne gre (samo) za razmetavanje ...

Ste kot otrok imeli dvorišče? Naše je bilo skoraj popolno. Nismo še imeli tlakovcev. Ob dovozu je bil kup peska, ki se je že-za-kaj rabil in z njim jaz in brat nisva smela preveč razmetavati. Kljub prepovedim je bilo res zabavno vanj vrtati predore in ustvarjati reke, ki so, brezveze, vedno takoj poniknile. Okoli dvorišča so bile skladovnice sušečih se desk ("žagance"). Prekrite so bile s salonitkami (jp, azbest) ali še bolje, s ceradami. Vse je bilo treba preplezati - okoli, včasih pa še čez in pod, če je šlo. Nekoč je cerada, ki je pokrivala skladovnico, dajala streho veliki leseni kletki domače izdelave, ki je, sem pa tja, omogočala prevoz domače koze h kozlu iz sosednje vasi. Tam pod cerado, v, in na kletki, je nastala prava hišica v dveh nadstropjih. Kuhinja je bila v zgornjem nadstropju oziroma v mansardi, neenakomerno dolge deske pa so služile za police, štedilnik ... Da bi bilo še bolj realistično, sem v svoji "kuhinji" pripravljala tudi meso - nalovljene kobilice, ki ... Ah, nisem preveč ponosna na to ... Ptičkom sva iz trave in blata gradila gnezda, kozam nabirala "bombončke" - cvetne popke regrata, se tresla ob električnem pastirju ... Risala sem načrte za hiško, ki naj bi jo zgradila iz ostanka ceglov in tlakovcev (mogoče 15 kosov vsega skupaj :) . Ob deževju sva v škornjih tacala po močvirnati travi pod hišo, pozimi pa smo pod našo hišo otroci "štamfali", da smo si uredili smučišče, skakalnico, sankališče ... Danes si moje dvorišče niti malo ni več podobno, ga je mami sčasoma uspela urediti po svojih željah ... In neskončno vesela sem, ker imata tudi P in D svoje ... Dvorišča so gotovo eden najlepših delov otroštva ...