Sama sem kot otrok res rada slikala z vodenimi barvami. Mami jih je imela, skupaj s čopiči, pospravljene v kuhinji, v omarici pod kuhinjskim koritom, poleg koša za smeti. Z bratom sva jih imela rada, mislim, da so bile sicer njegove, mami pa je vedno zavijala z očmi, ko sva se lotila slikanja. Pri nas imamo vodene barve, ki sem jih uporabljala še v srednji šoli. Kadar sem jih ponudila, sta jih sicer malo uporabljala, ni pa bilo posebnega navdušenja, hitro sta začela packat in zaključila s slikanjem.
Spet sem jima ponudila
svinčnike, ki so mešanica med voščenkami, vodenimi barvami in morda flomastri, po enostavnosti uporabe. P-ju sem pokazala, kako lahko spremeni sliko, če barve razmaže z mokrim čopičem. Odprl se mu je povsem nov svet, resno. Nato sem mu ponudila še vodene barve. Slikal je in slikal, se čudil, užival ... Pridružil se mu je tudi D. Ko sta končala, smo tako vodene barvice kot prej omenjena pisala skupaj z lončkoma za vodo in čopiči pospravili v plastično posodo na našem novem regalu. Na pokrov posode, nameščene tik izved R-jevega dosega (oziroma bolj vidnega polja), sem položila nekaj A4 risalnih listov. P, pa tudi D, zdaj redno posega po pripravljenem materialu. Ker je vse pripravljeno skupaj, na enem mestu, sta pri pripravi in pospravljanju (lahko bi eno krpo dodala tudi v posodo), samostojna in svobodna ... In ne, res ni kaosa.
Ni komentarjev
Objavite komentar