Nekateri otroci jasno pokažejo, da so pripravljeni na gosto hrano. Začne jih zanimati, kaj nosimo ostali v usta in želijo poskusiti tudi sami. Moji tega nikoli niso počeli, uvajanje je bilo, dokler nisem sprejela situacije, prava muka. Z vseh koncev sem poslušala, kaj, koliko in kako jedo ali so jedli drugi otroci. Ni pomagalo. Vsak otrok je svoj in to lekcijo sem tudi, oziroma še posebej ob uvajanju goste hrane, osvajala z vsakim od sinov.

Ko sem prvič postala mama, sem bila precej negotova vase, v svoje in sinove sposobnosti. P ni prav veliko spal, vsaj v kosu ne, in dojil bi se lahko ves dan, vsak dan, podobno ponoči. Nekako okoli tretjega meseca je že lepo spal, v kosu prespal konkreten del noči, a se je to kmalu začelo podirati. V tistem času, smernice se kar naprej spreminjajo, so priporočali uvajanje goste hrane že pri dopolnjenih štirih mesecih. Ker se je ponoči spet pogosteje zbujal, sem mislila, da je lačen. Najbrž je bil, vsaj kdaj, a gosta hrana ni bila rešitev. Ni je sprejel. S tem ne mislim samo na to, da je ni sprejel pri štirih mesecih. Ni je sprejel pri petih, šestih, sedmih, osmih, devetih, desetih. Preiskusila sem vse, vmes kdaj prekinila uvajanje in začela znova, mu ponujala različno hrano, mu odtegovala dojenje, ponujala hrano stokrat na dan, jo samo pretlačila z vilico, pasirala, narezala na palčke ("finger food"), postregla pri njegovi mali mizici, pa pri veliki jedilni, samemu, celi družini, jedla sem isto kot on (da bi ja ne izgledalo drugače), jedla medtem, ko sem ga hranila, jedla kasneje kot on, pripravljala posebne obroke, ponujala hrano iz svojega krožnika, ga hranila jaz, so ga hranili drugi brez moje prisotnosti, za več ur odšla od doma, v kašice mešala svoje mleko (naj omenim, da še nisem imela črpalke?), obroke ponujala po urniku in takrat, ko bi moral biti že lačen, hrano celo solila, sladkala ... Se niti ne spomnim več, a gotovo sem preizkusila  v s a k  nasvet, ki sem ga dobila. Nič ni delovalo, dokler ni nekega dne, star je bil deset mesecev in pol, kar tako prijel žlico in sam pojedel skledo obare. Od takrat je jedel vse, kar je sam prinesel v usta. Šele kasneje sem spoznala, kako zelo spreten je bil z žlico.
D-ju sem gosto hrano ponudila pri šestih mesecih. Sprejel je ni vse do enajstega meseca, pet dni pred vstopom v vrtec. Obremenjevala sem se samo proti koncu, ker nisem vedela, kako bo v vrtcu. Neumnih in predvsem nepotrebnih prijemov, ki jih je bil v mojem obupu deležen P, pri njemu nisem izvajala. Do žlice in samostojnosti ni imel takega veselja kot starejši brat.
Podobna zgodba se je odvijala pri R-ju. Tam okoli enajstega meseca je začel kazati malo več veselja do goste hrane, a sta prehlad in kasnejše vnetje ušesa, to omilila, zavlekla. Kmalu po dopolnjenem prvem letu pa se je začelo, počasi, a vztrajno ... vedno sam s svojo žlico. Redkokdaj dovoli, da ga hranimo drugi. Tretjič sem se seveda manj obremenjevala z vprašanji, ali je izključno dojenje še dovolj (tam pri desetih mesecih) ipd, a sem se resno spraševala, če je težava v meni. Nobeden od treh otrok noče sprejeti hrane, je to sploh normalno, kaj delam narobe, česa ne znam in tako naprej. Kasneje sta me malo pomirili prijateljici, ki imata v svojem gnezdu prva enega in druga dva otroka, ki sta zelo dobro sprejela gosto hrano ter po enega, ki jo je sprejel veliko kasneje (oziroma jo očitno še bo :) ).

Zavračanje goste hrane ne pomeni zgolj več dojenja, ampak tudi delo, kuhanje in hrano, vse to je šlo v nič, frustracije, privezanost na otroka, na dom. (In raje ne omenjam, kako izgleda miza z okolico po tem, ko se 10,5 mesečnik petkrat dnevno sam nahrani.)
Na začetku sem omenila štiri primere iz prve roke. Kje pa je četrti? Tukaj :) Tudi sama nisem kazala popolnoma nobenega zanimanja za hrano vse do 13. meseca. Vsi s(m)o zrasli, pa čeprav s(m)o prvi korenček pojedli pol leta kasneje kot drugi. In, mama, če otrok ne sprejme goste hrane, kar počasi, bo že, brez skrbi in pogumno.