Najboljše igrače so običajno tiste, ki jih naredimo sami. Jaz se pogosto lotim katere. Za najmlajšega sem izdelala zasledovalec za žoge. To ni prva tovrstna igrača, zelo podobnega sem naredila srednjemu sinu.

Za izdelavo sem uporabila večjo škatlo s pokrovom. Slednjega sem narezala na pravokotnike in malo na oko postavila stezo. Ta naj bo tako zastavljena tako, da žogica potuje najprej iz leve proti desni (smer pisanja). Posamezne kose sem z vročim silikonskim lepilom pritrdila na spodnji del škatle, s pleskarskim lepilnim trakom pa sem jih dodatno utrdila in zaščitila. Zgoraj sem izrezala luknjo, skozi katero se vrže žogico, spodaj pa sem namestila ograjico, ki jo ustavi. Zasledovalec sem prilepila na omaro. Ker sem v spodnjem zadnjem delu iz ostanka kartona izdelala neke vrste distančnike, je zasledovalec nagnjen malenkost nazaj, žogica pa posledično ne uhaja predčasno iz steze na tla. 

Zasledovalec ima, kljub svoji preprostosti, precejšnjo didaktično vrednost: omogoča ponavljanje, spoznavanje pojma akcija-reakcija, spodbuja razvoj grobe motorike, ravnotežja (počepanje, vstajanje ob zasledovalcu), koordinacije oko-roka, koncentracije, spuščanje predmetov, žoge, iz roke, sledenje z očmi ... Nudi tudi več možnosti za igro. Uporabimo lahko različne žogice, več žogic (naš petletnik je priredil pravo tekmovanje), frnikole, avtomobilčke (še posebej take,"dvostranske" kot so pri raznih stezah za avtomobile ... Ponudimo ga otrokom, ki se že sami postavljajo na noge, tam od 9-12 mesecev dalje (malo presodimo), zanimiv pa je tudi starejšim - naš 3,5 letnik je zelo užival v opazovanju kotaleče se žogice, 5,5 letnik pa je vanj parkiral svoje avtomobilčke.