Pri nas veselemu decembru sledi še bolj vesel januar. Sredi meseca namreč svoj rojstni dan praznuje P, D pa dober teden za njim. Zabavo naredimo kar eno, no ja, zabav je več ker vseh nam dragih ljudi res nimamo naenkrat kam postaviti, so pa skupne :) Razmišljala sem, da bi se držala kakšne rdeče niti, teme. Za v vrtec je P odnesel na debelejši papir natisnjene maske in značke Tačke na patrulji, ki so jih otroci potem pobarvali in izrezali (in jih, vsaj ob odhodu domov, te sem videla, nosili). Nekaj Tačkastega smo ohranili, sicer pa sem se odločila, da gostom-otrokom ponudim nekaj žogic in kravat, nekaj našega, malo posebnega ...


Tačk se torej nismo mogli kar tako na hitro otresti. Ostali sta nam dve maski, o imenih ne bom, to vesta fanta, ki smo ju obesili na balona likoma pripadajoče barve. Natisnila sem tudi ušesa, ki sem jih z lepilnim trakom prilepila na balone (barve se prav tako skladajo z liki), P pa je narisal obraze (in že prej pobarval zadnjo stran uhljev). Uhlje sem dobila tu, jih natisnila in ob veliki (se ne spomnim kolikšni) povečavi kopirala, maske pa so od tu, kopirane na 300%.



Iz vrtca:


Washi trakci so super tudi za označevanje kozarcev, da se nam ne pomešajo (prišlo je 11 odraslih in 8 otrok), se brez težav odstranjujejo, pospravimo pa jih lahko tudi na vreteno natikanke :)


P si je želel, da bi otroci imeli papirnate krone, a sem imela do teh zaradi ne tako strašno nezamudne izdelave in slabe funkcionalnosti kar nekaj pomislekov. Strinjal se je, da gostom-otrokom sešijem krone iz filca in da jih potem sami okrasijo s plastičnimi kamenčki (tako kamenčki kot lepilo so iz Mullerja, filc je Rayherjev). Večina otrok je s svojimi starši krone okrasila na začetku, kar jim je pomagalo prebiti led oziroma se sprostiti. Verjamem, da jim bodo krone prišle prav za igro vlog, morda za pusta, gotovo pa za svete tri kralje (tako da sem jih izdelovala z veliko večjim veseljem kot bi papirnate za (skoraj) enkratno uporabo).


Dve naši, že precej nošeni, in ena pozabljena :)

Ker nas je bilo precej na majhnem prostoru, si divjanja oziroma popolnega razpusta otrok nisem mogla privoščiti, zato sem pripravila igrače in dejavnosti, za katere sem pričakovala, da jih povabljeni otroci doma nimajo na voljo oziroma ne prav pogosto. V dnevno sobo sem pripravila senzorično posodo s peno (ni fotografij, sicer pa nekaj takega), staršem sem seveda naročila dodatna oblačila, "kocke in nekocke", v otroški sobi, ki je služila tudi kot garderoba, je bila svetlobna miza s kozarčki in slamicami. V kuhinji so si lahko sami obložili svojo pico; korenjak, ki si jo je pripravil s čokoladnimi bonboni, je le-to tudi pojedel. Na policah sem pustila nekaj enostavnih materialov, z mislijo na mlajše povabljence (najmlajša dva pa sta se razveselila ogledala).

In kako so bili zadovoljni otroci? Pena jih je pritegnila, a sem jo ob prvem nezanimanju umaknila, da ne bi prišlo do nepotrebnega polivanja kartako. S svetlobno mizo so se vsi srečali prvič. Najbolj zabavni so bili trije moji prijatelji, ki še niso starši. Najprej so me spraševali, kaj je namen te čudne psihadelične reči, češ, kar nekaj. Ko sem kakšnih 10, 15 minut kasneje prišla nazaj k njim, so bili kot zadeti, pomirjeni in uživali so v zlaganju kozarčkov in spontano začeli peti, haha (ok, vsi so pevci, prej ali slej bi prišlo do tega :) ). S kockami se niso veliko igrali, sta pa naša fanta pokazala oziroma na hitro sestavila nekaj zelo zanimivih skulptur. V bistvu niti ni bilo časa za vse ...


Najboljše pa smo prihranili za na konec, tik pred torto. Fantoma sem pripravila praznovanje rojstnega dne, kot ga poznajo v montessori okoljih. Sama sem bila navzoča na takem praznovanju kakšnih osem, devet let nazaj v atriju nekje na Dolenjskem in na to malce pozabila. V zadnjem času, pa sem opise tega praznovanja srečevala povsod - v knjigi 100 dejavnosti za odkrivanje sveta po metodi Marie Montessori, v zvezku Moje dejavnosti montessori - naloge (ki ga je P tudi dobil za rojstni dan in v katerem je krasna zvezda z meseci), najbolj pa me je spodbudila Mojčina srčna objava na strani Montessori doma. Sicer v branje priporočam tudi zapis iz bloga Montessori gnezdo. Zelo možno, da sem kje kaj zgrešila, a praznovanje smo izpeljali takole. Na sredino dnevne sobe sem pripravila sonce iz papirja, ki sem ga naredila še v srednji šoli in ga učinkovito shranila med zvitke šeleshamerja (sošolkam pa sem z njim predstavila še zdaj meni ljubo pesmico Sij, sončece, sij). O tem, kako sem ga ravnala in koliko časa sem porabila za to, pa raje ne bi :) Na sonce sem položila zvezdo z meseci iz zgoraj omenjenega zvezka, pobarval jo je P (doma ne barva, v vrtcu je pa vse zapolnjeno in do črte) nanjo pa (unikatno) krstno svečo vsakega od fantov. Le-te sem uporabila, ker sem zadnji trenutek ugotovila, da nimam nobene lepe sveče (in seveda spotoma ugotavljala, da je to res najboljša izbira). K januarju (na zvezdi) sem postavila krožnik s svečkami. Ob krožnik (oziroma januar) pa se je kasneje postavil eden od otrok in tam začenjal in zaključeval svoj krog okoli sonca. V bližini sem imela pripravljen pribor za prižiganje sveče (le tega ne vem, zakaj sem vsako svečko posebej prižigala z vžigalico, ko bi jo lahko prižgala na krstni sveči). Ob sebi sem imela še preprogo, v rokah pa fotografije, eno iz porodnišnice in potem po eno za vsako leto ter lističe, na katere sem si zapisala za vsako leto po par stavkov. Gostje so se posedli v krog okoli sonca, P je prijel v roke globus (tako žal mi je bilo, ker nisem imela doma tistega, ki sem ga izdelala sama), jaz pa sem začela s pripovedovanjem - da praznujemo P-jev rojstni dan, najprej fotografija iz porodnišnice, stavek o dnevu njegovega rojstva in dva o prvem letu življenja. Ko sem končala, smo zapeli pesem "Zemlja se vrti, vrti okoli sonca. P-ju prižgimo prvo svečko." . Med petjem je naredil prvi krog okoli sonca, ko se je ustavil, sem prižgala prvo svečko. Fotografije in lističe z opornimi točkami sem sproti odlagala na preprogo in tako dobila lep časovni "trak", ki so si ga lahko vsi ogledali kasneje (in hodili za menoj, da so to R-jeve in ne P-jeve fotografije :) ) . Prvim fotografijam, besedam in svečkam so sledile ostale. Ko smo prižgali šesto svečko, smo zapeli še Vse najboljše, vmes pa sem poudarila, da se je zemlja, v času od P-jevega rojstva okoli sonca zavrtela kar šestkrat. Pihnil je vse svečke. Na P-jevo mesto smo postavili D-ja, zamenjali krstno svečko, umaknili dve čajni in ponovili praznovanje. Fotografije sem odlagala na drugo preprogo, P-jevo sem samo odmaknila iz kroga. Vsi, slavljenca, gostje in midva z možem sva bila navdušena nad to obliko praznovanja, ki slavju pravzaprav vrne smisel. Kljub temu, da sta si obe praznovanji sledili brez pavze in da tako zelo kratko spet ni bilo, so tudi otroci (P je najstarejši iz te družbe) z zanimanjem in brez težav poslušali. Zares, bilo je čarobno. Fotografij iz praznovanja žal (!) nimam.





Tako, vsakega nekaj, za vsakega nekaj, za vsakega kakšna žogica ali pa kravata. Resnično hvaležna sem, da imamo okoli sebe ljudi s katerimi lahko delimo te lepe trenutke življenja. Naslednji dan smo imeli še eno praznovanje, za sorodnike. Tudi ta torta je bila skutna (ni boljše, tako pač je). In čaka nas še mini D-jevo, saj ne morem verjeti, da bo že štiri ...


P-jeva hitra tortica prav na rojstni dan.