Takole je bilo.

Ob treh otrokih se trakov, kap, šalov, copat, rokavic in podobnega nabere, olala. Že v jesenskem in spomladanskem času, ko je nabor tovrstne opreme precej manjši, lahko v eni sami posodi hitro nastane pravi kaos (kljub temu, da redno umikam premajhne in uničene kose). Naša predsoba je zelo majhna. Vseeno mi je vanjo uspelo stlačiti ozke poličke za čevlje (prejšnja verzija in v več nadstropjih) in otroški obešalnik. Po tehtnem merjenju, raziskovanju, brskanju, računanju, sem se odločila, da kupim stolp zabojčkov na kolesih. Tako ali tako se ni dalo lepo skombinirat dodatnega kosa pohištva. Ga bomo pač pobarvali, vsak od fantov svoj zabojček (OK, P in D vsak svojega, nato pa skupaj R-jevega), ko ga ne bomo potrebovali, pa ga lahko razstavimo in uporabimo za shranjevanje česa drugega (gre lepo za omaro v otroški sobi, razstavljen pa pod otroški postelji) ali pa kot posteljo za mehke igrače. Najprej se je zatikalo pri brušenju, dela je bilo več, kot sem pričakovala (pa sem vajena v rokah držat brusni papir), saj so zabojčki narejeni iz smrekovega lesa, ki je (poceni :) ter) mehak, rad se odlušči, zatrga (niti ne vem, kako bi drugače razložila; kakorkoli, ni bil vreden tega denarja). Nato sta jih barvala. Ker sta akrilne barve nanašala v bogatih slojih, in ker je bilo zunaj že precej hladno, je barva bolj zmrzovala kot se sušila, z barvanjem nista nadaljevala naslednji dan, niti dan za tem ... Kasneje sem ju večkrat vabila, če bi nadaljevala, zaključila z barvanjem zabojčka, a le-tega nista želela. Zabojčki so stali in čakali, dokler se nisem v prvih dneh januarja odločila, da je dovolj, jih sestavila, postavila na dodeljeno mesto in napolnila. Odločila sem se, še svak me je hecal, če gre za novoletne zaobljube, čeprav se je vse dogajalo povsem spontano, brez večjih razmišljanj in že prej, da so zabojčki končani - vsaj za zdaj. Lahko jih bosta pobarvala čez nekaj mesecev, morda pred naslednjo zimo, ali pa nikoli. In tudi to je vredu.

Zabojčki niso taki, kot sem si zamislila, prav tako ne moji otroci. In stolp, kljub temu, da ni do konca pobarvan, ni nič manj funkcionalen. Včasih me, res ni nič kaj čedno a popolnoma uporabno, zbode v oči in me opomni, da ni treba, da je po moje, da bi bilo prav.






Njihove copate sem pospravila v manjši zabojček, imamo ga že dolgo, ki ga hranimo na policah s čevlji. Tudi za tega sem želela, da bi ga pobarvali.