Vidim te, kako me opazuješ skozi okno avtomobila parkiranega pred vrtcem in se mi nežno nasmihaš ...



Prišla si s hčerko ali vnukinjo, pri teh novodobnih fasadah človek nikoli zares ne ve ... Svoje tri fante spravljam v njihove avtomobilske sedeže, jih mukoma pripenjam in se sprašujem, če bom tudi tokrat po nesreči odpela srednji sedež ter kateri od starejših dveh bo prvi razjezil najmlajšega.
Ti, dovoli, da te tikam, toliko mladosti čutim v tvojih očeh, pa nas gledaš s toplim nasmehom ... Vem, da si z mislimi drugje. Vem, da nasmeh ni zares zame. Vem, da v mislih gledaš sebe in se spominjaš otroštva svojih otrok. In tvoj blagi izraz me opomni, da ta trenutek živim tiste najlepše dni svojega življenja, tiste, katere bom gotovo najbolj pogrešala. Opomni me, da morajo biti moje odločitve modrejše in jaz bolj nežna. Opomni me, da je pomemben le ta trenutek - zdaj. Zdaj so majhni. Zdaj so moji. Zdaj so tu. Z njimi imam samo danes.

Hvala ti, draga neznanka iskrivih oči.