Se znate obleči in sleči v "počasnem posnetku"? Funkcionalno? Jaz se zmedem, kar je precej običajno, saj o oblačenju po navadi ne razmišljamo. Večkrat sem se ujela v kakšno past, ko sem P-ju poskušala pomagati in mu počasi pokazati, kako se lahko sam obleče ali sleče. V pomoč so mi bila navodila in fotografije iz avstralskega bloga How we montessori, ki ga ustvarja naravno talentirana "montessori mama".

Oblačenje prvič.
Oblačenje drugič.

Saj vem, vse skupaj nič posebnega, ampak sama sem se res zapletla in par enostavnih trikov je pomagalo meni in seveda P-ju. Ker je Otis boljši fotomodel kot P, prilagam fotografiji iz omenjenega bloga.

Hlače položimo na tla tako, da za vsako nogo naredimo luknjo v katero otrok stopi. S kratkimi hlačami je lažje, gre pa na ta način tudi z dolgimi, preverjeno.

Veliko lažje je, če otrok prime majico tako, da si celo, od spodnjega dela do ovratnika, nabere med palec in kazalec obeh rok.

P-jevo oblačenje/sodelovanje je odvisno predvsem od njegovega razpoloženja. Pogosto mu ni do tega, da bi se potrudil obleči ali vsaj prisluhniti in pogledati kaj mu imam namen povedati in pokazati. Vsake toliko (in vedno pogosteje), pa se razburi, če mu hočem vse skupaj preveč olajšati. Najhuje je v vrtcu, ko ga pridem iskat, takrat sva zelo neusklajena. Takrat bi najraje sedel in opazoval, kaj delajo drugi otroci, obenem pa bi rad poskrbel zase, kar me čudi, saj bolj ali manj vse otroke, tudi štiriletnike, obuvajo in oblačijo starši ali stari starši.

Še nekaj zanimivega branja o oblačenju pa najdete tudi na tej povezavi.