Začelo se je z mojim nedušenim krikom. Ni bil prvi v tem dnevu, žal, in P je že prestopil mejo joka. Zbrala sem se in uspelo mi je preusmeriti tok dogajanja in nezadovoljstva. P je namreč tik pred tem risal. V bistvu je želel, da mu na list papirja napišem njegovo ime, ampak prej je moral na tisti list nekaj narisati (njegovo "pravilo", ne moje). Ko je bil zadovoljen, sva napisala njegovo ime, črko za črko in poslušala, kako zvenijo glasovi. Zdelo se je, da bi rad tudi sam "napisal" svoje ime in pustila sem ga (t.j. se zgolj obrnila za 180 stopinj) stoječega na njegovi mizici ob kuhinjskem pultu. Ko sem se čez nekaj trenutkov ozrla nazaj, so pult prekrivale goste, debele črne črte. Po nekaj sledečih trenutkih na katere nisem ponosna, sva se dogovorila, da bova pult pomila skupaj. Najprej sva sledove akvarelne voščenke (voščenke, ki jih razmažemo s čopičem oziroma kako drugače z vodo) zbrisala z gobico, a je bil pult ves lisast in siv. Na plano sva potegnila njegove pripomočke za ribanje mize. Uspešno jo je zribal, vmes sem mu večkrat sprala gobico s čisto vodo. Ko sem mu več čiste vode nalila v posodo, se je začel igrati in špricati naokoli. Dejavnost sem ustavila, ko je bilo po kuhinji že kar nekaj vode, pult približno čist, P pa konkretno moker in že kar preveč razigran (pa tudi jaz sem imela dovolj vsega). Skupaj sva pospravila pripomočke. Ugotovila sem, da so bile akvarelne voščenke najbrž še najboljša izbira, saj jih ni težko odstraniti ter da so "nesreče" priložnost, ne naravna katastrofa. Ko bi le slednje čim bolj ponotranjila ...