Lepljenje s čopičem odlašam že nekaj časa. Kar se ni izšlo ... V Tedi-ju sem slučajno videla lopatke-čopiče za nanašanje lepila in morali so z mano. Naj povem, da je to dejavnost, ki je že peto leto na policah mojega atrija in da material redno predstavljam otrokom starim med 2,5. in 6. letom. Pripravljen pladenj (no, med delom) izgleda takole:


Pladenj (iz Interspara; tudi doma uporabljam takšne), podlaga za lepljenje (plastificiran trši papir), lepilo (Eurofix, nekateri ga poznajo pod imenom Karbofix), bel papir (v atriju uporabljam papir velikosti 20x20 cm, saj naj bi bil format primernejši od A4), navaden čopič (ploščat z belimi ščetinami), košarica pisanih papirčkov, (mokra) gobica za čiščenje podlage za lepljenje in (suha) krpica s katero pritisnejo na prilepjen papirček (pritisk zato, da se lepilo razporedi, krpica pa zato, da roke ostanejo čiste). Ko končajo, umijejo čopič. Zdelo se mi je, da bo za P-ja to prekompliciran postopek. Mene res težko čaka (t.j. opazuje) toliko časa ... Poskusila sem z lažjo varianto. Bel papir, škatla manjših pisanih papirčkov, malo Mekola v lončku z navojem, ki ga D ne zna odpreti, čopič za lepljenje in podlaga, ki jo tudi sicer uporabljamo za zaščito mize (plastificiran risalni list). Na papirčke je nanašal lepilo tako, da jih je položil kar na papir, na katerega jih je potem lepil. Uspelo je.

Vmes sem nujno morala vstran, on pa je ustvarjal dalje.

Poskusila sva še z razvrščanjem, ki je šlo, ampak on je bil za hece. Na papir sem narisala tri črte in v vsakega od štirih prostorčkov prilepila papirček druge barve. "Narobe bom/sem naredil," je ponavljal in se ves čas sladko hihital. "To," pokaže na rdečo, "sem pa prav."



Zakaj ne uporabljamo lepila v stiku in kompliciramo s čopičem? Zaradi vaje triprstnega prijema. Pomembno je, sploh za P-ja.