Draga mama otroka, ki ne zna zaspati sam, ki ga vsak večer objemaš, držiš za roko, mu poješ, ležiš pri njem, da se umiri, ki ga morda, ne več dojenčka, dojiš dokler ne zaspi, ko je zelo vznemirjen in veš, da bo sicer težko zaspal (pa si že zdavnaj rekla, da ga boš odstavila), ki ga ponoči vzameš v zakonsko posteljo ne glede na njegovo starost ali tvoje močno pomanjkanje kvalitetnega spanca ... Draga mama, ki ne pustiš otroka, da se izjoka in zaspi osamljen v solzah, ki ne dovoliš, da prestrašen leži v postelji, ki ga ne podkupuješ, mu ne groziš ... Draga mama, ki poslušaš svojega otroka! Tvoj otrok bo nekega dne zrasel in ti rekel, da je zdaj pa že velik (fant) in da bo tokrat zaspal sam. Prosil te bo, da mu prižgeš nočno lučko in pustiš odprta vrata, ob boljših dnevih pa tudi tega ne, ter rekel, da lahko odideš. Da, draga mama, pride ta dan. In, draga mama, bodi prepričana v to, kar čutiš. Ne bom rekla, da ne poslušaj drugih, ampak samo to, da pri drugih ne išči potrditve (ker če se ves čas pritožuješ čez svojo utrujenost in nemoč, ti bo vsak razumen človek rekel, da ga pač pusti oziroma, da nekaj spremeni; ne bodi prizadeta). Vsak otrok je drugačen (mogoče pa ima tvoj otrok zelo veliko potrebo po varnosti in ti bo to kasneje potrdil še v nešteto drugih situacijah), prav tako vsaka mama in z vsakim otrokom se rodi nova, malce drugačna ... Mama, ki posluša, je dovolj, sebi in otroku. Mama, ki zna izčrpana in zaskrbljena zaradi vsega dela, ki ga mora še opraviti, počakati ob postelji svojega otroka, da počasi utone v sen, zna tudi vstati in oditi, ko otrok pokaže ali reče, da zmore sam, čeprav se ji zdi, da ga je komaj včeraj prinesla iz porodnišnice. Draga mama, zaupaj si.