Začela sem pisat porodno zgodbo, pa sem si premislila. Brez kakšnega posebnega razloga. Bil je vredu porod, ne tako lep kot drugi, a to sem pričakovala, saj se že prej nisem in nisem mogla tako umiriti in pripraviti. Malo sem bila tudi sita nerednih popadkov, ki so se začeli tri tedne pred porodom in se s prekinitvami pojavljali do ... V bistvu sem bila brez popadkov samo zadnje štiri noči, podnevi (zadnji štirje dnevi) pa sem počivala, gledala na uro in samo sebe spravljala ob živce. Vesela sem bila, ko so se, kljub povsem mirni noči, v četrtek dopoldne začeli zares. Po parih urah zadnjih priprav, poti in čakanja, sem bila odprta osem (8) centimetrov. Tako sem se gladko in brez debate izognila klistirju (ki pa se mi vseeno zdi bolj prijeten od ležanja v porodni sobi).  Zgodba bi se lahko zaključila v pol ure, če bi dovolila predreti ovoje. Seveda jih nisem, saj me res ni hudo bolelo in sem si rekla:"Pa poskusimo". Sprejela me je ekipa prijaznih in dobro razpoloženih babic, ki ne, da mi je dovolila, da hodim, celo spodbujale so me k pokončnem položaju. Vsaka me je vsaj dvakrat vprašala, če mi prinese žogo, a sem se raje naslanjala na moža. Tisto popoldne sem najbrž prehodila več, kot v zadnjih dveh mesecih, kar sem bila na dopustu. Ko je prišla nova izmena, so me spraševale o tem, ali imam kakšne želje za porod (in če imam namen shraniti zarodne celice). Od presenečenja nad vprašanjem, ki je zvenelo res iskreno, sem samo zamrmrala, da ne, hvala. Le smrtno resno sem jim prepovedala epiziotomijo, naj kar pustijo raztrganje, če bo tako daleč, huje gotovo ne more biti, kot je bilo prvič ... Po treh urah sem imela dovolj, odprta pa nisem bila nič več kot ob prihodu, zato sem prosila za predrtje ovojev. Porodne sobe so bile že cel dan zelo zasedene, z njimi pa tudi osebje. Na ginekologinjo sem čakala skoraj eno uro. To je bila huda ura, oh! Ko vsaj moja babica ne bi bila tako zasedena. Z njo je bilo lažje. V tisti uri so na dan privreli vsi strahovi in dvomi o tem, če bova sploh zmogla in vsem ostalem, kar sem skušala potlačiti v dnevih poležavanja pred porodom. Protibolečinska sredstva, tudi masko, sem pa le odločno zavračala. Ginekologinja je, že močno napete ovoje, predrla samo s prsti, potem pa, saj vemo, ciljna ravnina. Svoje največje in najtežje dete sem rodila brez raztrganine (epiziotomija tako ali tako ni bila možnost), brez protibolečinskih sredstev in z veliko kričanja (po moje :P ). Ko so prerezali popkovino, so mi ga golega položili na kožo, pod srajco. Tudi kasneje ga niso umivali, le popivnali so ga. Niso drgnili verniksa z njegove kože, baje da tega ne počnejo več. Namestili so naju na D oddelek (dvakrat sem bila na C-ju). Soba, ki je bila deležna popoldanskega sonca, bi bila v tej vročini (baje je bilo v dneh, ki so sledili samo še huje) dovolj velik razlog za resen razmislek o ambulantnem porodu. Osebje je bilo zelo ustrežljivo (le malo vsiljivo pri ponujanju protibolečinskih sredstev (tudi na oddelku nisem vzela ničesar)). Cimri so ničkolikokrat, tudi v nočnih urah, zelo potrpežljivo pomagali pri pristavljanju otroka in vzpostavljanju dojenja.

Pa sem rekla, da ne bo porodna zgodba ... Želela sem povedati, da pa se mogoče, tudi v Ljubljani, kaj premika. Okoli mene se je zvrstilo kar nekaj babic, ne samo ena in vse so se mi zdele odprte, pripravljene poslušati in upoštevati. Verjamem, da napis "dipl.fiziot." na prvi strani materinske knjižice (tudi tokrat) ni vplival na njihov odnos (če še ne veste - zdravstveni delavci s(m)o daleč najslabši pacienti). Morda pa imamo tretjerodke kakšne privilegije, ne vem ;)