Sploh lahko tako rečem, se mizo res lahko pometa? No, mi smo jo. To krasno metlico s smetišnico imamo že kar nekaj časa (ne sprašujte, kje se jo dobi, ker nimam pojma), a je nekako ne uporabljamo. P-ju sem sicer (večkrat) pokazala, kako lahko s tema pripomočkoma pospravi drobtine z mize, sem in tja pa smo jo uporabili še za kakšna bolj priložnostna pospravljanja. Nikoli ga ni prav goreče zanimalo, je raje samostojen pri drugih področjih, ne pri pospravljanju (ha!), pa, če smo iskreni, niti ni tako zelo funkcionalno. Nikoli ne vidi, da bi odrasli okrog njega uporabljali takšno metlico in običajno je po obroku na mizi, poleg drobtin, tudi kaj vode, soka, juhe, omake ali druge tekočine. Sama si ne predstavljam, da bi se take mize lotila kako drugače kot z mokro krpo. Se mi pa enaki metlica in smetišnica odlično obneseta v mojem drugem montessori okolju. Zelo uspešno sem jo uvedla v atrij, prostor za versko vzgojo po načelih pedagogike Montessori (Kateheza dobrega pastirja). V sklopu vaj vsakdanjega življenja imamo materiale za presipanje (zdrob, leča), pride pa nam prav tudi pri drugih, katehetskih materialih (moka, suhi kvas) ali splošnih nesrečah (ostanki šiljenja). 

Zadnjič sem iskala informacije o neki dejavnosti in sem slučajno naletela na preprosto dejavnost, pometanje cofkov z mize. Spet me je oblilo, a ne zaradi pozabljenega pripomočka, ampak, no, hm, malo zapostavljenega drugorojenca. Z D-jem sva intenzivno delala, redno sem mu pripravljala različne materiale, tam do približno 20. meseca, potem pa sem to dobro navado opustila. Istočasno se je začel igrati s starejšim bratom ... Vse, življenje, je šlo malo po svoje ... 

Poiskala sem najmanjše cofke, manjši pladenj, metlico in iz smetišnice pobrisala prah ter D-ju pokazala, kako lahko sam dela z materialom. Vajo je ponovil vsaj desetkrat. Seveda bi mu lahko to delo ponudila že precej prej. Mogoče bo pa hitreje preklopil iz cofkov na drobtine, kdo ve ;)