Ne, ni na steni za okras :) Otroci obožujejo ogledala (kar preizkusite, če mi ne verjamete). Ob opazovanju samega sebe se spoznavajo, raziskujejo svojo identiteto, ter občudujejo lastne gibe. Pomaga jim nadzorovati lastne gibe (sčasoma), opazovati sobo iz drugega vidika, spodbuja jih, da dvignejo glavo medtem, ko ležijo na trebuhu (se je pač treba pogledati, a ne).

Ogledalo je zanimivo tudi kasneje, pa naj bo med igro, preoblačenjem v (improvizirane) kostume, kaj je P rad ogledoval v njem, pa raje ne bom napisala :) (še zanimiva povezava). Ko vsi otroci zares prerastejo ogledalo ga, tak je plan že od začetka, obesiva pokonci in se bo v njem gledala njihova mama ;)


Omagal :)


Tokrat prvič nimamo mobil ob ogledalu (ne namerno, splet okoliščin), pa se mi, iskreno povedano, mogoče zdi celo bolje. Mobile tako opazujejo direktno tam, kjer visijo, torej nad glavo/telesom (kot je mišljeno) in ne nekje ob strani v odsevu. Vsaj P in D sta potem skoraj raje zrla v odsev. Tako sta si "prihranila" držanje glave na sredini (ker na stran kar pade, je ni treba držati, a ne).