Ko bodo zrasli, ti moji fantiči, male roke ne bodo več iskale mojih dlani
in se oklepale mojih nog.

Ko bodo zrasli, me v spanju ne bodo več brcali v trebuh,
si greli nog na mojem hrbtu, se grebli za moje blazine, odejo.

Ko bodo zrasli, mi ne bodo več nosili travniških cvetk,
ne bo več vsaka njihova risba zame.

Ko bodo zrasli, njihovi prsti ne bodo več tako mehko zaobljeni,
in šobice ne več tako ljubke.

Ko bodo zrasli, ne bodo jokajoči padali v moj objem,
iskali moje bližine in cel dan za mano klicali "mama!".

Ko bodo zrasli, njihovi poljubi ne bodo več zame,
njihove skrivnosti ne bodo več moje.

Ko bodo zrasli, ne bom imela več zdravila za vsako bolezen,
rešitve za vsako težavo.

Ko bodo zrasli, bom vse popoldanske kave spila v miru in tišini
ter pogrešala tisti "Še to mi preberi, mama!"

Ko bodo zrasli, ne bodo več lezli v moje naročje,
pojedli kreme iz mojega kosa torte, se brisali v moja oblačila.

Ko bodo zrasli, se njihove hlače ne bodo več trgale na kolenih,
na njih ne bo več sledi trave, blata in bogsigavedi česa še.

Ko bodo zrasli, ti moji fantiči, ne bodo več majhni in tako moji,
z vsakim dnem so vedno bolj svoji.
Ko bodo zrasli, bodo odšli in vse vzeli s seboj - svoje spomine, mladost in vsak košček mojega srca.

Ines Žleznikar Photography