Marca smo veliko praznovali in to prav vsi. Mož, prvi v vrsti, si je za svoj rojstni dan zaželel zelo posebno praznovanje:



Jp, praznoval je tako, kot to počnejo otroci v montessori okoljih. Le, da on ni naredil treh krogov okoli sonca, ampak trideset. Ko sem pripravljala tako praznovanje za P-ja in D-ja, se mu je vse skupaj zdelo malo trapasto (kot večina stvari, ki si jih zamislim, ampak mislim, da mi gre zdaj že kar dobro, ga prej ali slej navdušim), a je takoj po tej lepi izkušnji začel nagovarjati svojo mamo, da bi on tudi. Še nekaj dni pred rojstnim dnevom, ko sva imeli že vse končano, ji je najedal, da naj pa vsaj za vsakih deset let kaj pripravi. In je, sva, pa še za vseh tistih nekaj vmes. Tri preproge so bile premalo, vrtelo se mu ni (od kroženja :) ), je bilo pa težko napisati tisti stavek ali dva za prenekatero leto (se je zdelo, da se mu je na vsaki dve leti zgodilo ogromno reči, v vmesnih letih pa nič :P ). Kako izgleda tako praznovanje, si lahko preberete tu.


Sledil je dan žena, ki ga sicer niti ne praznujem, a sem iz službe prinesla rožico, kar je fasciniralo P-ja. Dva dni za tem, na 40 mučencev smo (z malenkostjo) obdarili moža, vmes pa smo imeli dan otrok. Med nabiranjem trnja je P namreč kar malo žalostno spraševal kdaj bo pa dan otrok. Sem mu zamolčala, da imajo oni pravzaprav cel teden in k bloku barvnega papirja in dveh knjig, ki so se tako ali tako znašli v mojem nakupovalnem vozičku (v Hofru slučajno našla dve super knjigi mimo katerih nisem mogla) izbrala še darilni papir. Tulipane sem kupila bolj zase, ampak dobro, naj jim bo :) Blok in knjigi sem zavila, dopolnila z imeni in jih podarila. Veselje je bilo neizmerno.



In to še ni vse. Praznovale smo vse mame, jaz s čokolado, in še posebej moja mama, praznovali smo zaljubljenci (tisti s perjem in mi brez), praznoval je prijatelj za katerega se je moja stara družba povezala, se vsaj deloma srečala (v taki obliki) po desetih letih in s tem zaokrožila serijo zelo posebnih, norih in prisrčnih praznovanj študentskih dni.

Praznovanja se učim in praznike (tudi povsem na novo) vpeljujem v (letni) ritem naše družine. Pomembno se mi zdi, da se znamo ustaviti, se zbrati skupaj in se poveseliti, si skupaj narediti dan ali le nekaj trenutkov posebnih in lepih. "Praznik je pogoj za polnost življenja," zaključita knjižico Praznovanje zakonca Ksenija in Jože Ramovš. Ne bi se mogla bolj strinjati.

Lepe in doživete praznike, vsak čas bodo tu, vam želim.