... "A si si?"
"Ne, P", sem mu odvrnila s hudomušnim nasmeškom, "nisem vedela, da boste nagajivi."
Nagajivi ni najbolj ustrezen izraz, a ga bom ohranila, ker je njegov. Večkrat mi je zastavljeno vprašanje kako smo. Običajno rečem, da vredu, večino časa smo res, in da niti ni huje kot z dvema, kar je debela laž in najbolj čista resnica obenem. Neizpodbitno drži, da imam zahtevnega dojenčka. Še enega. Sem mislila, da sem s P-jem dosegla normo, pa očitno še ne, haha. Res veliko se doji, toliko, da ne vem, ali končuje prejšnji obrok ali že začenja novega. Redko se zgodi, da čez dan spi več kot pol ure v kosu. Pridejo dnevi, ravno se je končal še en tak, ko je zaprt (ali pa ga muči kdo-bi-vedel-kaj) in dan skoraj dobesedno preživi v mojih rokah. Noč prespi, kadar jo, njegov rekord je osem ur (samo enkrat), na manj kot tri ure se pa, vsaj v prvem delu noči (kako gre potem to proti jutru ne sprašujte, ne vem, nisem najbolj prisebna) ne zbuja. Svoje nelagodje sporoča zelo jasno in brez kakšnih zadržkov. Zdaj nisem več tako zelena kot pri P-ju, ko sem pri njegovih dveh mesecih "uspela" zbiti svoj indeks telesne mase konkretno pod mejo zdravega. S par triki in predvsem z razumevanjem, da tako pač je ter da je vse skupaj bolj malo odvisno od mene, je lažje. Le obžalujem ... obžalujem, ker tega nisem razumela, upala verjeti že prvič, obžalujem, ker je imel P slabšo mamo, obžalujem svojo negotovost, nezaupanje vase in v svojo intuicijo. V bistvu ne vem, če sem jo sploh uspela slišati ...
P in D sta zdaj v vrtcu. P je šel pri R-jevih šestih tednih, D en teden kasneje, pri sedmih, potem pa je vmes še malo zbolel. Ta teden sta bila prvič tam vseh pet dni. Kljub vsemu nisem povsem pomirjena s tem, da sta v vrtcu, jaz, midva, pa doma. Smešno je po svoje, a ni no? Ker ja, pride dan, ko bi kar poklicala v vrtec in ju izpisala in pride dan, ko bi najraje ušla od doma (poudarek na bi). Malo mi je lažje, ker je P menjal vzgojiteljico in pol skupine, sem pa pred tem resno razmišljala tudi o izpisu.
Nagajivi (v kontekstu zgornjega opozorila) so, ja, vsak po svoje ... P se je začel prav grdo spravljati na D-ja, D se uleže na tla kopalnice, poleg kahlice, in se polula v hlače. Spala ne bi, čeprav toliko, da pri kosilu nista glave namočila v krožnik ... Vseeno pa je lažje, ker imata družbo, drug drugega, najboljšega prijatelja, kot povesta. Vsi imamo drug drugega. Vredu smo.
"Ne, P", sem mu odvrnila s hudomušnim nasmeškom, "nisem vedela, da boste nagajivi."
Nagajivi ni najbolj ustrezen izraz, a ga bom ohranila, ker je njegov. Večkrat mi je zastavljeno vprašanje kako smo. Običajno rečem, da vredu, večino časa smo res, in da niti ni huje kot z dvema, kar je debela laž in najbolj čista resnica obenem. Neizpodbitno drži, da imam zahtevnega dojenčka. Še enega. Sem mislila, da sem s P-jem dosegla normo, pa očitno še ne, haha. Res veliko se doji, toliko, da ne vem, ali končuje prejšnji obrok ali že začenja novega. Redko se zgodi, da čez dan spi več kot pol ure v kosu. Pridejo dnevi, ravno se je končal še en tak, ko je zaprt (ali pa ga muči kdo-bi-vedel-kaj) in dan skoraj dobesedno preživi v mojih rokah. Noč prespi, kadar jo, njegov rekord je osem ur (samo enkrat), na manj kot tri ure se pa, vsaj v prvem delu noči (kako gre potem to proti jutru ne sprašujte, ne vem, nisem najbolj prisebna) ne zbuja. Svoje nelagodje sporoča zelo jasno in brez kakšnih zadržkov. Zdaj nisem več tako zelena kot pri P-ju, ko sem pri njegovih dveh mesecih "uspela" zbiti svoj indeks telesne mase konkretno pod mejo zdravega. S par triki in predvsem z razumevanjem, da tako pač je ter da je vse skupaj bolj malo odvisno od mene, je lažje. Le obžalujem ... obžalujem, ker tega nisem razumela, upala verjeti že prvič, obžalujem, ker je imel P slabšo mamo, obžalujem svojo negotovost, nezaupanje vase in v svojo intuicijo. V bistvu ne vem, če sem jo sploh uspela slišati ...
P in D sta zdaj v vrtcu. P je šel pri R-jevih šestih tednih, D en teden kasneje, pri sedmih, potem pa je vmes še malo zbolel. Ta teden sta bila prvič tam vseh pet dni. Kljub vsemu nisem povsem pomirjena s tem, da sta v vrtcu, jaz, midva, pa doma. Smešno je po svoje, a ni no? Ker ja, pride dan, ko bi kar poklicala v vrtec in ju izpisala in pride dan, ko bi najraje ušla od doma (poudarek na bi). Malo mi je lažje, ker je P menjal vzgojiteljico in pol skupine, sem pa pred tem resno razmišljala tudi o izpisu.
Nagajivi (v kontekstu zgornjega opozorila) so, ja, vsak po svoje ... P se je začel prav grdo spravljati na D-ja, D se uleže na tla kopalnice, poleg kahlice, in se polula v hlače. Spala ne bi, čeprav toliko, da pri kosilu nista glave namočila v krožnik ... Vseeno pa je lažje, ker imata družbo, drug drugega, najboljšega prijatelja, kot povesta. Vsi imamo drug drugega. Vredu smo.
Morda si hotela biti hudomušna, vendar meni tako ganljiva, da si me skoraj spravila do solz.
OdgovoriIzbrišiNo, na tako vprašanje je treba otroku previdno odgovorit ;) Sem izpustila tudi tisti del, da nisem računala, da bodo VSI fantje :P
IzbrišiTe popolnoma razumem...sem se kar nasmejala ob tistem, da po drugem otroku misliš, da hujšega karakterja pri naslednjem ne moreš dobit :) Lahko. In da te potolažim, tudi če niso vse fantje, je z puncami isto, ali pa še huje, kdo bi vedel :)
OdgovoriIzbrišiSe je potem izkazalo, da ni takooo hudo s karakterjem, je imel pa prve mesece strašna zaprtja... enkrat na teden je bil njegov dan, takrat nisem delala nič, še jedla komaj kaj. Ampak smo preživeli... Ja, vem, punce znajo biti... Imam kratko izkušnjo dela v vrtcu pri 3-4 letnikih in take manipulacije in preračunljivosti, ki sem jo videla pri komaj štiriletnicah - uou!
Izbriši