Najbrž se skoraj vsak redni bralec žogic in kravat vpraša kje in kako shranjujem vse te ogromne kupe krame reči, materiale in igrače, ki jih lahko vidite na fotografijah. Večino stvari imam v eni veliki omari, potem pa še tu in tam kje, večje stvari ter na primer posode Lego/Duplo kock pa kar na omarah. Ne bom rekla, da nimam prostorske stiske, mi je pa vprašanje KAKO pospraviti dolgo predstavljalo veliko večji izziv kot KAM pospraviti. Ni dovolj, da stvari nekje zgolj so, ampak morajo biti pospravljene funkcionalno, nekatere celo tako, da so vedno pri roki. Omare že dve leti nisem (za zares) pospravila, a mi vzpostavljen sistem omogoča RED. Kako mi to uspeva? Sledim sedmim pravilom, ki so se oblikovala skozi leta: 1. Vse v zip-lock vrečke. Včasih sem vse, kar je šlo, shranjevala v originalnih vrečkah, ki sem jih zapirala s sponkami in elastikami. Posledica - vrečke so se trgale, njihova vsebina se je razsipala po posodah in omari, marsikdaj pa se mi določenega materiala ni ljubilo
Ste lepo praznovali? Mi smo :) Uspelo nam je skoraj vse ... Čeprav sem se bala, da se mi ne bo izšlo, smo nekako zadnji dan uspeli skupaj spraviti voščilnice . Pa še jih ne bi, če ne bi ponovno ugotavljala, da R-ja čisto zanemarjam kar se tiče packanja, pardon, ustvarjanja, senzorične igre itd. Pa sem mu potem naredila nekaj veselja ... Trši papir sem narezala na pravokotnike (toliko, da je šlo v kuverte), nato pa sva z R-jem nanje odtisnila dlani (rumena tempera). Ostalo sem izrezala in večinoma tudi zlepila kar sama - D ni bil navdušen oziroma je obupal po treh ali štirih voščilnicah, P-ja pa ni bilo doma, je kuverte zgolj vrgel v nabiralnik :) Ni mi ostalo drugega, kot da sem končala sama. Za oblikovanje voščilnice sem združila to , to in nekaj domišljije. Hren smo nakopali na vrtu, joj smo uživali! Pirhe vam raje pokažem in razložim postopek izdelave drugo leto, vam bo bolj prav prišlo, smo pa navdušeni nad tehniko in rezultatom. Potico sem spekla sama, mandljevo (na orehe sem ale
Marca smo veliko praznovali in to prav vsi. Mož, prvi v vrsti, si je za svoj rojstni dan zaželel zelo posebno praznovanje: Jp, praznoval je tako, kot to počnejo otroci v montessori okoljih. Le, da on ni naredil treh krogov okoli sonca, ampak trideset. Ko sem pripravljala tako praznovanje za P-ja in D-ja, se mu je vse skupaj zdelo malo trapasto (kot večina stvari, ki si jih zamislim, ampak mislim, da mi gre zdaj že kar dobro, ga prej ali slej navdušim) , a je takoj po tej lepi izkušnji začel nagovarjati svojo mamo, da bi on tudi. Še nekaj dni pred rojstnim dnevom, ko sva imeli že vse končano, ji je najedal, da naj pa vsaj za vsakih deset let kaj pripravi. In je, sva, pa še za vseh tistih nekaj vmes. Tri preproge so bile premalo, vrtelo se mu ni (od kroženja :) ) , je bilo pa težko napisati tisti stavek ali dva za prenekatero leto (se je zdelo, da se mu je na vsaki dve leti zgodilo ogromno reči, v vmesnih letih pa nič :P ) . Kako izgleda tako praznovanje, si lahko preberete tu. Sledil j
O tem, da pri nas Velike noči ne praznujemo z zajci in piščanci, sem že pisala. Vsako leto, čeprav letos vprašanje, če se nam (danes, khm) izide, pošljemo voščilnice. Redni bralci ste najbrž ugotovili, da gre že vsa leta za en in isti motiv - najprej je nagovarjal mene, nato je za nadaljevanje tradicije prosil P sam. Lani tik po praznikih, a še pravočasno za prvo uporabo, mi je uspelo dokončati kar velik projekt - material, ki nas je leta tako zelo nagovarjal ... Stiropor, nekaj lesa, papirnate brisačke, Mekol, tempera barve (mešane z Mekolom), lak v spreju ... Sem naredila že par podobnih reči, ampak po Praznem grobu mislim, da se da izdelati ... ma čisto vse :) Sicer je Prazen grob material za eno od Velikonočnih predstavitev, ki jih uporabljamo pri Katehezi Dobrega pastirja, montessori pristopu k verski vzgoji . In še kako smo se lotili vseh voščilnic? prvič , drugič , tretjič : Naročite se na nove objave preko e-pošte.
Prijetno me je presenetilo vabilo Družinskega centra Mala ulica na predstavitev njihove prve knjige z naslovom Ustvarjalnice (kreativnost in igra doma in na prostem) , ki je tekla kar med samo Ustvarjalnico - rednim programom za otroke. Seveda smo odpovedali načrte za tisto popoldne in se odzvali vabilu na Pollockov glavomet, torej packanje z barvami (izven doma! NIČ POSPRAVLJANJA ZAME TOREJ ). In kako smo se imeli? Družinski center Mala ulica sem spremljala preko Facebooka že takoj od ustanovitve in z odprtimi usti zijala v fotografije njihovih prostorov . Zakaj nismo nikoli šli tja, v bistvu ne vem, nekako v center Ljubljane z otroki niti ne hodim, pa malo sem pozabila (ker vsega se pa res ne da). Vabila sem se tako še bolj razveselila. Parkirali smo v parkirni hiši na Kongresnem trgu in se vsi peš, tudi dvajsetmesečni R, ki je brez vozička in nošenja kar malo izstopal, odpravili proti Mali ulici. Ker smo bili nekoliko prehitri, smo se najprej poigrali na otroškem igrišču. Naš najm
Katera je (bila) vaša najljubša kreacija vaše mame namenjena samo vam? Moja je bila definitivno plašček iz ostankov rokavov pri skrajševanju puloverja. Ali pa maska za bonbon sladka melisa. Neee, kar cela Barbi hiša iz kartona (v katero sem sama napeljala potem tudi razsvetljavo, ha!) ... (Ampak tistih dveh štrikanih modelov, fantka in punčke iz Burde/Sabrine/Sandre ... pa z bratom nisva uspela nažicat. Ju je kdo drug? :) ) Česa mislite, da se bodo spominjali pa vaši otroci? Naročite se na prejemanje novih objav preko e-pošte.
Deset let bo, kar sem prvič videla pralne plenice. Same po sebi me najbrž ne bi pritegnile, če ne bi sama imela res slabih vsakomesečnih, nekajdnevnih izkušenj s sedenjem na plastiki - vložkih za enkratno uporabo. Vseeno sem se kar nekaj časa odločala oziroma prelagala nakup pralnih vložkov . Ko sem jih le preiskusila, mi je bilo žal, da jih nisem že prej, veliko prej ... Od vedno imam občutljivo kožo. Mami pove, da so morale biti moje pleničke (tetra) vedno zlikane, nikoli jih ni smela oviti s kakšnim polivinilom, kakor so si mame rade pomagale. Takoj sem dobila izpuščaje. Z odraščanjem se je občutljivost znižala, a so bili predvsem zadnji dnevi menstruacije res neprijetni. Nekaj časa sem zadovoljno uporabljala menstrualno skodelico (a trenutno ni prostora zanjo v mojem življenju - ne službeni in ne domači wc mi ne zagotavljata primernih pogojev - zasebnosti), tamponov nikoli prav rada, v zadnjih letih pa sem se razveselila vedno večjega števila vložkov za enkratno uporabo, ki se z u
Vidim te, kako me opazuješ skozi okno avtomobila parkiranega pred vrtcem in se mi nežno nasmihaš ... Prišla si s hčerko ali vnukinjo, pri teh novodobnih fasadah človek nikoli zares ne ve ... Svoje tri fante spravljam v njihove avtomobilske sedeže, jih mukoma pripenjam in se sprašujem, če bom tudi tokrat po nesreči odpela srednji sedež ter kateri od starejših dveh bo prvi razjezil najmlajšega. Ti, dovoli, da te tikam, toliko mladosti čutim v tvojih očeh, pa nas gledaš s toplim nasmehom ... Vem, da si z mislimi drugje. Vem, da nasmeh ni zares zame. Vem, da v mislih gledaš sebe in se spominjaš otroštva svojih otrok. In tvoj blagi izraz me opomni, da ta trenutek živim tiste najlepše dni svojega življenja, tiste, katere bom gotovo najbolj pogrešala. Opomni me, da morajo biti moje odločitve modrejše in jaz bolj nežna. Opomni me, da je pomemben le ta trenutek - zdaj. Zdaj so majhni. Zdaj so moji. Zdaj so tu. Z njimi imam samo danes. Hvala ti, draga neznanka iskrivih oči. Naročite se na prejem
